Rejci2019-09-28T20:07:23+00:00

REJCI

O bolezni

Afriška prašičja kuga (APK) je nalezljiva virusna bolezen domačih in divjih prašičev, za katero ni cepiva. Bolezen ne predstavlja nevarnosti za zdravje drugih živalskih vrst in ljudi.

Bolezen v Sloveniji še ni bila ugotovljena, vendar pa predstavlja njeno širjenje iz vzhoda Evrope proti zahodu vse večje tveganje tudi za populacije domačih in divjih prašičev v Sloveniji.

Za bolezen so značilne velike izgube, predvsem zaradi omejitev trgovanja in izvoza v tretje države.

V preteklosti je bila bolezen, kot že ime pove, omejena na države Afrike, v zadnjih letih pa se je po vnosu v Gruzijo in Rusijo razširila v Baltske države, na Poljsko, Češko in v Romunijo. APK je že vrsto let prisotna tudi na Sardiniji, kjer je bolezen endemična.

V letu 2017 je bilo v Evropi prijavljenih 3.985 pojavov APK pri divjih prašičih in 265 pojavov pri domačih prašičih.

Ekonomski pomen APK
Pojav APK ima velik ekonomski pomen, saj škode, ki nastanejo zaradi pojava APK, prizadenejo predvsem:

  • prašičerejo in gospodarstvo:
    • virus povzroča pogine prašičev,
    • gospodarske izgube kmetov zaradi omejitev mednarodne trgovine z živalmi in mesom,
    • gospodarske izgube za lovce,
  • divje živali in lov:
    • zaradi APK se populacije divjih prašičev znatno zmanjšajo ali celo izginejo,
    • omejitev ali popolna prepoved lova na nekaterih okuženih območjih (vključno z zbiranjem trupel in trofej).

Kdo povzroča APK?
Bolezen povzroča virus afriške prašičje kuge, ki spada med DNA viruse, družina Asfarviridae, v rod Asfivirus.

Klinični znaki niso specifični, vendar pa lahko ob poginu med prašiči različnih kategorij posumimo na APK.

Na bolezen lahko posumimo, če se pojavi nenaden pogin, brez očitnih znakov. Prašiči lahko imajo povišano telesno temperaturo (40,5 do 42°C). Po koži na vršičkih uhljev, na repu in spodnjih delih okončin, prsi in trebuha se pojavijo rdečine. Živali so neješče, brezvoljne, pojavi se lahko bruhanje in driska ter motnje v gibanju. Breje živali lahko zvržejo.

Smrtnost je lahko do 100%.

Bolezen najpogosteje vnesejo na nova, neokužena območja, okuženi divji prašiči. Za prenos bolezni na daljše razdalje pa je ponavadi kriv človek s svojim ravnanjem (odmetavanje ostankov hrane, ki vsebujejo meso okuženih živali).

Ko je bolezen prisotna, se širi predvsem z neposrednim stikom zdravih domačih ali divjih prašičev z okuženimi (mrtvimi ali bolnimi) domačimi ali divjimi prašiči.

Pri širjenju imajo pomembno vlogo tudi ljudje, ki s svojim ravnanjem omogočajo prenos bolezni na neokužene domače ali divje prašiče:

  • nazadostno čiščenje in razkuževanje po stiku z okuženimi živalmi, trupli poginulih okuženih živali in vsem, kar je lahko prišlo v stik z virusom (npr. obutev, oblačila, vozila, druga oprema);
  • krmljenje prašičev s pomijami – ostanki hrane, ki vsebujejo meso ali mesne izdelke okuženih živali.

PDF

Preprečevanje bolezni

Zaenkrat cepiva proti APK še niso uspeli razviti. Najboljša ukrepa sta preventiva (ukrepi biološke varnosti in ustrezna higiena) in v primeru izbruha bolezni nadzor in predpisani ukrepi (prijavljanje, poročanje, izolacija in takojšnje pobijanje prašičev na okuženih gospodarstvih). Zdravljenja ni.

Pri preprečevanju bolezni imajo rejci prašičev in lovci zelo pomembno vlogo, saj s svojim ravnanjem v veliki meri vplivajo na vnos bolezni v rejo in širjenje bolezni med divjimi prašiči – širjenje lahko omejijo ali pa pospešijo.

Evropska unija in pristojni organi v okuženih državah članicah izvajajo številne ukrepe za nadzor in izkoreninjenje bolezni, vendar je pri tem ključnega pomena dobro sodelovanje z lovci (in njihovimi združenji) ter s kmeti (in njihovimi združenji).

Lovci spremljajo zdravstveno stanje v populacijah divjih živali in imajo ključno vlogo pri varovanju zdravja živali, vključno z domačimi živalmi.

Če opazite nenavadno vedenje divjega prašiča ali če najdete mrtvega divjega prašiča, pomislite na možnost okužbe z APK in o tem takoj obvestite Upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) ali Center za obveščanje na tel. št. 112.

PDFBiovarnost – splošno

Pri delu z živalmi dosledno uporabljajte zaščitno obutev in obleko ter poskrbite za razkuževanje. Omejite dostop osebam na dvorišče oziroma v hleve s prašiči.

Nabavljajte živali iz preverjenih rej oziroma dajte novo nabavljene živali v izolacijo.

Postavite razkuževalne bariere pred vhodom v hleve.

Preprečujte stik med domačimi in divjimi prašiči (živali v izpustih, prosti reji,…).

S potovanj iz drugih držav ne prinašajte mesa in mesnih izdelkov v prtljagi.

PDFPlakat biovarnost – rejci

PDFBiovarnost za rejce

Označitev živali in zagotavljanje sledljivosti premikov predstavlja enega glavnih ukrepov pri nadzoru bolezni.
Vsako gospodarstvo, na katerem se nahajajo prašiči, mora biti registrirano – gospodarstvo dobi KMG-MID številko, pod katero je zavedeno v Centralni register prašičev, ki se vodi na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.
Vsi imetniki prašičev, ki redijo več kot enega prašiča hkrati, morajo biti vpisani v evidenco imetnikov rejnih živali. To velja tudi za imetnike, ki redijo prašiče samo občasno za lastno porabo.
Imetnik mora poskrbeti, da so njegove živali ustrezno označene (individualna ušesna znamka ali skupinska identifikacijska številka).
Na gospodarstvu mora imetnik voditi ažuren Register prašičev na gospodarstvu (RPG), iz katerega morajo biti razvidni trenutni stalež živali in kronološko vodeni zapisi o prihodih in odhodih živali ter o ponovnih označitvah živali, v primeru izgubljenih ušesnih znamk.

Divje živali predstavljajo veliko tveganje za vnos bolezni v rejo. Zato je pomembno, da z osnovnimi preventivnimi ukrepi rejci čimbolj zmanjšajo to tveganje:

  • zaščita krme in vodnih virov pred dostopom divjih živali,
  • namestitev dvojnih ograj, redno preverjanje in vzdrževanje ograj v izpustih, objektov, kjer se nahajajo prašiči, opreme, pribora, itd.,
  • redno odstranjevanje poginulih živali,
  • programi kontrole nad glodavci

Lovci, ki doma redijo prašiče, morajo biti še posebej pozorni, da striktno upoštevajo biovarnostne ukrepe, ki so predpisani ob lovu.

V hleve naj vstopajo samo pooblaščene osebe, ki morajo dosledno upoštevati osnovne biovarnostne ukrepe.
Naključni obiskovalci naj ne vstopajo v hleve, saj nikdar ne veste od kje so prišli. Prav tako je treba omejiti obiske drugim rejcem, saj se lahko na ta način v rejo vnesejo različne bolezni (virusne, bakterijske, zajedalske).
Osebam, ki morajo vstopiti v hleve (vzdrževalci, gradbeni delavci, svetovalci, itd.) pojasnite biovarnostne ukrepe in poskrbite, da jih bodo dosledno upoštevali (uporaba zaščitne obutve in obleke, čiščenje in razkuževanje rok, itd.).

Osnovni ukrep, s katerim lahko rejci zmanjšate tveganje za vnos virusa APK v rejo, so tudi razkuževalne bariere, ki jih je treba namestiti pred vhode/izhode iz hlevov, prav tako tudi na vhode/izhode iz gospodarstva.
Primerna razkužila in koncentracije najdete v načrtu ukrepov ob pojavu APK.

Ena od možnih poti prenosa virusa APK je tudi preko obleke, obutve, opreme, pribora, itd. Preden stopite v hlev, izpust, kjer so nastanjeni prašiči, se preobujte in preoblecite. Po končanem delu uporabljeno obutev in obleko pustite v hlevu.
Poskrbite, da sta obutev in obleka, ki ju uporabljate za delo z živalmi vzdrževana. Obutev očistite in razkužite, obleko operite.

Z rednim čiščenjem in razkuževanjem hlevov, prostorov za krmo, pribora in opreme, ki jih uporabljate pri delu z živalmi, lahko zmanjšate tveganje za vnos virusa APK v rejo.
Veliko škode lahko povzročijo tudi glodavci, zato je pomembno, da imate izdelan načrt kontrole nad glodavci, ki ga redno izvajate.
Za izbiro primernega razkužila, izdelavo načrta kontrole nad glodavci se lahko obrnete na svojega veterinarja, ali organizacijo s koncesijo za DDD dejavnost. Seznam razkužil in koncentracije najdete v načrtu ukrepov ob pojavu APK.

Krmljenje pomij predstavlja veliko tveganje za vnos in širjenje bolezni v reji.
V Sloveniji velja prepoved krmljenja s pomijami od 1. oktobra 2003.
Prav tako je prepovedano prinašanje hrane (meso, izdelki, sendviči) iz območij, kjer je bila potrjena APK in veljajo omejitve.
Svetujemo vam, da ne hodite na območja v državah, kjer je bila ugotovljena APK.
Če se vseeno odpravite, striktno upoštevajte in izvajajte biovarnostne ukrepe, s katerimi lahko zmanjšate tveganje za vnos APK v vašo rejo. S tem seznanite tudi vse, ki lahko pridejo v stik z vašimi živalmi.

Prašiče poglejte vsaj enkrat dnevno, da lahko čimprej zaznate kakršnekoli bolezenske težave in preprečite nepotrebno trpljenje živali. Pri pregledu bodite pozorni na to, če se prašiči težko gibljejo, ali ne morejo vstati in če kažejo katerega od znakov, ki bi lahko bili razlog za APK.
Za vsakega prašiča, ki kaže znake bolezni, ali je poškodovan, je treba ustrezno poskrbeti. O zdravstvenem stanju svojih živali čimprej obvestite svojega veterinarja, ki bo ustrezno ukrepal.

Ukrepi ob sumu bolezni!

Vsak sum, da se je pojavila APK mora imetnik živali nemudoma sporočiti najbližji veterinarski organizaciji. Prijava suma APK je obvezna!

Prav tako mora lovec, ki posumi na prisotnost APK v populaciji divjih prašičev ali opazi spremembe, na podlagi katerih bi lahko posumil na prisotnost APK v populaciji divjih prašičev, to nemudoma sporočiti na UVHVVR ali center za obveščanje, tel. 112.

Pogosta vprašanja

Ali obstaja cepivo?2019-09-19T19:15:27+00:00

Ne. Trenutno cepivo za APK ne obstaja.

Zakaj je lahko vnašanje mesnih izdelkov iz drugih držav vzrok za širjenje APK?2019-09-18T21:05:20+00:00

Virus APK je zelo odporen. Sveže, zmrznjeno, soljeno, prekajeno meso in klobase lahko dolgo časa predstavljajo vir okužbe za domače in divje prašiče. Zaradi preprečitve vnosa APK in drugih bolezni je prepovedano vnašanje mesa in mesnih izdelkov ter mleka iz tretjih držav (države, ki niso del Evropske unije). Potniki morajo poskrbeti, da ostanke hrane odvržejo le v za to namenjene pokrite zabojnike.

Kaj lahko kot lovec storim za preprečitev širjenja bolezni?2019-09-18T21:05:20+00:00
  • Bodite posebej pozorni na spremembe zdravstvenega stanja v populaciji divjih prašičev (povečano število poginulih divjih prašičev, nenavadno obnašanje, itd.)
  • Vsako spremembo zdravstvenega stanja, ki bi lahko predstavljala sum na APK,  nemudoma javite na UVHVVR ali Center za obveščanje (112).
  • Če imate doma prašiče, po lovu oziroma stiku z divjimi prašiči obleko in obutev zamenjajte, očistite in razkužite, prav tako si, preden pridete v stik z domačimi prašiči, temeljito umijte in razkužite roke.
  • Ko se vračate z lovskega turizma, ne prinašajte izdelkov, vključno z lovskimi trofejami, ki niso ustrezno obdelane, surovin in živil z območij, kjer veljajo omejitve zaradi APK oziroma se prepričajte, da je to dovoljeno.
Kaj lahko kot rejec storim za zaščito svojih prašičev?2019-09-18T21:05:20+00:00
  • Najpomembnejše je, da dosledno upoštevate in izvajate biovarnostne ukrepe.
  • Pri delu z živalmi uporabljajte zaščitno obutev in obleko in poskrbite za razkuževanje.
  • Omejite dostop na dvorišče oziroma v hleve s prašiči.
  • Ko kupujete nove živali, preverite izvor in imejte živali določen čas v izolaciji, preden jih priključite ostalim živalim.
  • Pred vhode v hleve postavite razkuževalne bariere.
  • Preprečujte stik domačih prašičev z divjimi prašiči (živali v izpustih, prosta reja).
  • Iz drugih držav ne prinašajte mesa in mesnih izdelkov.

 

Če opazite kakršnekoli znake, na podlagi katerih bi lahko posumili na APK, nemudoma pokličite svojega veterinarja!

Katere preventivne ukrepe lahko uvedemo za preprečitev širjenja virusa APK?2019-09-18T21:05:20+00:00

APK je neozdravljiva bolezen za katero ni cepiva, zato je za preprečevanje širjenja bolezni najpomembnejše dosledno izvajanje biovarnostnih ukrepov na gospodarstvih s prašiči in v gozdu ter reguliranje populacije divjih prašičev.

Kaj se bo zgodilo, ko bomo v Sloveniji potrdili prvi primer APK?2019-09-28T19:46:26+00:00

Pravno podlago za ukrepanje predstavljata Pravilnik o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje afriške prašičje kuge (Uradni list RS, št. 136/06 in 42/10) in Načrt ukrepov ob pojavu APK.

Ob pojavu APK pri domačih prašičih je prvi ukrep s katerim želimo preprečiti širjenje bolezni pokončanje in neškodljiva odstranitev vseh prašičev na okuženih gospodarstvih. Določiti je treba okuženo (s polmerom najmanj 3 km) in ogroženo območje (s polmerom najmanj 10 km), kjer se prepovejo premiki domačih prašičev in njihovih proizvodov iz in na gospodarstva. Znotraj območij se bodo v rejah domačih prašičev redno opravljali klinični pregledi in diagnostične preiskave.

Kdo je pristojen za preventivne ukrepe in ukrepe ob pojavu APK?2019-09-18T21:05:20+00:00

Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.

Kako se APK prenaša?2019-09-18T21:05:20+00:00

Virus APK se lahko prenaša direktno in se širi iz prašiča na prašiča preko telesnih izločkov, predvsem krvi ali indirektno preko izdelkov iz mesa okuženih prašičev ali opreme, pribora, obleke in obutve, kontaminirane z virusom.

Kako lahko ugotovimo APK pri okuženih živalih (domači in divji prašiči)?2019-09-18T21:05:20+00:00

Znaki bolezni se zelo razlikujejo.

Pri domačih prašičih se lahko pojavijo naslednji klinični znaki:

  • nenaden pogin, brez očitnih znakov,
  • povišana telesna temperatura (40,5 – 42°C),
  • rdečina po koži – vršički ušes, repa, spodnjih delov okončin, deli prsi in trebuha,
  • zmanjšan apetit, apatičnost, cianoza, motnje v koordinaciji, ki se pojavijo v 24 – 48 urah pred poginom,
  • bruhanje, driska (včasih krvava) in izcedek iz oči,
  • pogin v 6 – 13 dneh, včasih v 20 dneh,
  • abortusi in
  • smrtnost (lahko do 100%).

Pri divjih prašičih se bolezen kaže kot nenaden pogin večjega števila živali na določenem območju. Zaradi pojava APK se lahko populacije divjih prašičev na okuženih območjih znatno zmanjšajo ali celo izginejo.

Ali se človek lahko okuži z virusom APK?2019-09-18T21:05:20+00:00

Ne. Virus afriške prašičje kuge prizadene samo domače in divje prašiče.

Vprašajte nas za nasvet

Pokličite ali kontaktirajte nas preko obrazca

Za kakršnekoli dodatne informacije ali nasvete v zvezi z APK in ukrepi smo vam na voljo na spodnji povezavi.

Pokličite nas